Opis
Spremna beseda – dr. Marjeta Humar
Utrinki Nine Karle Osredkar
Nina Karla Osredkar se je rodila v Mariboru. Po diplomi na učiteljišču v Ljubljani je izredno končala I. stopnjo študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, smer sociologija. Leta 1953 se je priselila v Kamnik. Od leta 1954 naprej je šest let poučevala na osnovni šoli v Stranjah, nato pa vse do upokojitve na osnovni šoli Toma Brejca v Kamniku.
O sebi je zapisala: »Pesmi so bile moja nuja in način izpovedi. Pisala sem že na učiteljišču, a so se pesmi porazgubile.«
Pesmi za prvo zbirko Ostane le ruša je zbrala Marija Ocepek, izšla pa je leta 1978 v samozaložbi. Leta 1985 sta bili v antologiji Lirika slovenskih pesnic 1849–1984, ki jo je uredil Severin Šali in izdala Mladinska knjiga v Ljubljani, objavljeni dve njeni pesmi.
Kulturna skupnost Kamnik ji je leta 1989 izdala zbirko Odmevi. Predgovor je napisal dr. Matjaž Kmecl. V njem je o Ninini poeziji zapisal: »Taka ljubezniva, nepretenciozna, pa vendar tudi ne cenena neposrednost, okrog katere plavajo meglice otožnosti in hrepenenja in jo zavijajo v svoj mehki lirizem, je znamenje samopreverjene in po svoje jasne ugnezdenosti v življenje, naj bo še tako polno razočaranj. /…/ poezija, ki tako ali drugače marsikoga izmed nas spremlja skozi tesnobe bivanja, nas prepričuje o potrebnosti vztrajanja in smiselnosti upanja.«
Svoje pesmi je avtorica predstavljala sama ali pa so jih interpretirali drugi poustvarjalci na številnih prireditvah v Kamniku in drugod. Večkrat je bila povabljena v radijsko oddajo Besede, besede, Kamniški koledniki so njene pesmi ponesli na svojih gostovanjih v Ameriko. V okviru ustvarjanja avtorjev treh mest, pobratenih z občino Kamnik, so bile predstavljene tudi pesmi Nine Karle Osredkar, prevedene v nemščino.
Njene pesmi so bile objavljene v Kamniškem zborniku leta 2004 in 2012.
Za praznik občine Kamnik 2020 je pesnica izdala zbirko pesmi z naslovom Utrinki.
Na naslovnici Utrinkov je slika Maje Sajovic Verbole, ki prikazuje množico nerazpoznavnih temnih človeških figur, iz katerih izstopa svetla Venera, po rimski mitologiji boginja lepote in simbol ljubezni. Ta podoba Venere me je močno presenetila, saj je z njo povezan tudi moj prvi spomin na gospo Nino. Nisva se poznali. Zbližali sva se veliko kasneje, že v poznih srednjih letih. Vedela sem, da uči v Kamniku. Ne vem kdaj, zagotovo pa še kot šolarka sem pred šolo, kjer je učila, srečala gospo Osredkarjevo, boso in z dolgimi, valujočimi svetlimi lasmi. Ta podoba nežne lepote mi je ostala v spominu za vse življenje. Z njo je povezano tudi moje dojemanje Ninine poezije.
V zbirki Utrinki je zbranih 49 pesmi, večinoma še neobjavljenih. Ninina poezija je izrazito ženska lirika. V njej se zrcali občutljiva duša zrele ženske: »Nikomur več ne morem podariti plašne ptice svojih sanj.«
Glavne teme so narava, ljubezen, osamljenost, pesničini najbližji, odnosi med ljudmi ali do ljudi. Način izpovedi je navadno umirjen, ni velikih besed, ki bi kričale, kaj terjale.
V središču je narava, ki s svojo lepoto in bogastvom ponuja mir, zatočišče, tudi v osamljenosti in razočaranjih. Ni več velikih ljubezenskih čustev. Ljubezen je nežna želja po dotiku ali spomin na nekdaj doživeto ali samo izsanjano.
Pesmi se obračajo tudi na pesnici najljubša človeka: na hčer in vnuka. Z njima se veseli in se boji za njuno prihodnost.
Pesnica razmišlja o medčloveških odnosih, ki v njej zbujajo razočaranje in strah pred prihodnostjo. Navadno so te teme izpovedane mirno, samo včasih udarno kritično:
»Halo efekt!
Ne misli s svojo glavo!
Halo efekt – vsak dan.
Kot za stavo.
Ne misli s svojo glavo!«
Utrinki prinašajo izrazito osebne pesmi. Niso ne oblikovno ne vsebinsko izzivajoče. To je izpoved, ki človeka v tem marsikdaj neurejenem svetu lahko umiri in ga napolni z občutjem lepega.
Dr. Marjeta Humar
Kamnik, 24. februarja 2020
